ROSE

Nedeljsko jutro, 16. 7. 2017.
Pogledam telefon, zagledam 19 neodgovorjenih klicev. 5 od očija, 6 od mami, vse ostalo od tamale. V trenutku se zbudim. Strah. Obup. Začutim vse atome v telesu, ki se borijo proti eni sami misli – da je ni več. Misel je postala realna takoj, ko sem zaslišala glas na drugi strani telefona. “Ni je več, Tjaša. Zaspala je.” Ko odložim, zakričim, v upanju, da bo bolečina manjša. Zmotila sem se. Ta dan sem izgubila osebo, ki je bila moja največja zaupnica, mojo Super babi. Super z veliko začetnico, ja. Neizmerno veselje in volja do življenja, pri vseh 90-ih letih, ki jih je doživela – tega v svojih 26. letih nisem zasledila še pri nikomur. In ravno to je tisto, po čemer se bom vedno spominjala svoje babi.

Rose smo jo klicali – ‘milenijska’ okrajšava za Rozalko, če hočete. Simbolika imena z ljubeznijo, ki jo je nesebično razdajala okrog sebe, ni naključna. Res je imela rada življenje. Tok življenja ji je navrgel marsikaj. Ni razumela, kaj je internet, poznala pa je Facebook in Snapchat. Nikoli ne bom pozabila, ko se je vrsto let nazaj, sprehodila čez celo vas po jajca, v mojih živo roza Buffalo čevljih (ja, tistih s plameni), ker pač ni imela drugih za nataknit. V roku pol ure sem prejela najmanj 5 klicev, vsi so mi sporočali eno – KAKŠNA LEGENDA JE TVOJA BABI! Poglej na Facebook. Pogledam in se do solz nasmejim kombinaciji modrega ‘firtoha’, njeni okrogli postavi, sivim kodrastim lasem, v roki vreči jajc in roza Buffkom. Res, neverjetna je bila.

Legenda. Kraljica svoje vrste. Obstaja še nešteto najinih skupnih spominov. Vsem je skupno eno – smeh. A vendar bom tiste prav posebne in meni ljube zbrala v spominski knjigi Naj ti povem svoj zgodbo.

Naj minljivost in hiter tempo vsakdanjega življenja ne vplivata na vaše čudovite spomine. Če so ti zapisani na papirju in shranjeni v srcu, ostanejo za zmeraj.

Tjaša Potočnik