MOJI BABICI

Pravijo, da v sebi nosimo zgodbe sedmih generacij. Sedem generacij prednikov, ki s svojimi skrbmi, srečami in razvadami vplivajo na to, česa se bojimo, kaj še posebej ljubimo in česa ne zmoremo premagati.

Ko razmišljam o sebi in pogledam izven dejanj svojih staršev, vedno pomislim na svoji babici. Moji babici sta odraščali v istem obdobju, a sta si popolno nasprotje. Medtem ko je ena zelo čustveno doživljala svet in sem zaradi tega z njo že pri sedmih letih razpravljala o minevanju časa in smislu življenja, me je druga razvajala z najljubšo hrano in me v najstniških letih z enim samim objemom vedno spravila v malo bolj vedro celoto. Brez njiju jaz ne bi bila jaz. Ena mi je predala zmožnost veselja, druga pa sposobnost lovljenja občutkov v besede. Obe sta v meni, ko spreminjam ljubezen v dotik.

Že dolgo ju ni več tu, da bi z mano delili svoje modrosti, ampak me ena še vedno pride objet v sanjah, kadar mi je življenje pretežko, druga pa pride na plano vsakič, ko mi uspe prevesti dramo v besede. Če bi lahko, bi vsaki predala en izvod in nestrpno čakala na njune besede.

Nina Vidrih