HVALEŽNOST ZA DOM, KI NI BIL NIKOLI PRAZEN

Listala sem dobrih 20 let star album. Najini otroci Martin, Ema in Vida sedijo na lesenem vozičku, ki ga je naredil njihov dedek Matevž. Babica Marta jih pelje na drugi konec vasi, na kmetijo, ki jo obdelujeta z možem Lojzetom. Tam se igrajo v hlevu, v kozolcu, ob njivi. Varni in hkrati svobodni. Opazujejo živali, delo, realno življenje…Vse to sta kasneje doživljala tudi Veronika in Matej.

Spomini bežijo nazaj. Najine zahtevne službe, majhni otroci. Prva leta so bili doma in zjutraj spali. Ko so zboleli, ni bilo treba bolniške. Ko so prihajali iz šole, dom ni bil nikoli prazen. Je že dišalo po topli hrani.

Vse to je možno samo ob sobivanju v isti hiši. Seveda to zahteva tudi prilagajanje in veliko dogovorov. Pa sprejemanje različnosti. Veliko je treba vlagati v odnose, znati prositi in znati izkazati hvaležnost.

Danes sta že oba odšla v večnost. Čutim močno hvaležnost za vse, kar smo prejeli od njiju. Midva in najini otroci. Upam, da smo jima tudi mi lepšali življenje. Še vedno vidim atove orosene oči, ko je rekel v bolnici: Veš, Vida pride vsak dan za kosilo in večerjo in mi pomaga jest. Hvaležen sem ji.

Milena Igličar