MOJ VZOR

Ko si mlad, je med vrstniki popularno vprašanje, kdo je tvoj vzornik. Ker je kul reči kakšnega od znanih pevcev ali drugače poznanih obrazov, sem svoje vzore iskala v superzvezdnikih. V ljudeh, ki jih nikoli nisem v živo videla, kaj šele spoznala. Če bi me danes nekdo vprašal, kdo je moj vzor, bi bil odgovor povsem drugačen.

Kot otrok sem vikende preživljala na vasi pri stari mami, tako rečemo babicam pri nas na Gorenjskem. Hodili sva v gozd po gobe, po kostanj in borovnice, pa k sosedu Jožetu po jajca, sadili krompir in delali “butarce”, kosili travo za pujse, mimogrede pa na dvorišču pobrali še jabolka, ki so popadala po tleh. Iz njih mi je zvečer spekla najbolj slasten rižev narastek. Še ko sva ob nedeljah šli peš k maši, je bil žur!

Karkoli sva počeli, nama ni bilo nikoli dolgčas. In sva tkali nevidno vez. Name je prenesla nekatere najpomembneješe vrednote. Vse, česar se je lotila, se je lotila z največjo mero ljubezni. Vse je znala in nič ji ni bilo težko. Ne! Ji je bilo, kdaj zelo, ampak je bolečino pretvorila v dejanja polna ljubezni. Pozimi me je zvečer zavila v toplo odejo, ki jo je nekaj ur pred spanjem dala zame greti na peč in sva zaspali, skupaj, v njeni postelii.

Še danes, ko jo pokličem in ji povem, da prihajam na čaj, me vsakokrat pričaka nasmejana s flancati ali pa z nekim drugim domačim pecivom, ki ga je naredila tako mimogrede. Slišiva se bolj pogosto kot z mariskatero prijateljico. Ona je moja prjateljica! Moj vzor … Moja mama Štefi.

Lea Filipovič

Tvoja zgodba Lea Filipovič