POMEMBNOST POGOVORA

Najbolj se spominjam starega očeta Jožeta, očeta moje mame, ki je umrl, ko sem imel 35 let. Živeli smo v isti vasi in večkrat je prišel k nam. Vedno je rad govoril, iz besed je bilo razbrati, da ga je življenje zelo preizkušalo, a je kljub temu ohranil vedro voljo. Žal sva se za časa najinega skupnega življenja premalo pogovarjala osebno, več je bilo splošnih pogovorov. Ko se je Tomažev ata, kot smo ga klicali, poslovil, sem kmalu zaznal, da bi ga moral več spraševati, še posebej zato, ker je rad pripovedoval.

Zaradi tega izid knjige Naj ti povem svojo zgodbo in ob tem vzpostavitev spletne strani zelo pozdravljam. Prepričan sem, da bosta doživela velik odmev in priljubljenost. Gre za odlično zunanjo spodbudo, s katero lahki vnuki globlje spoznajo življenje in delo svojih dedkov in babic ter spomine na njihova skupna doživetja. Mnogi se o tem pogovarjajo brez zunanje spodbude, a verjamem, da je večina takih, ki jih bo knjiga k temu nagovorila, ko je še čas in ne, ko je prepozno. Življenje se hitro spreminja, pridejo tudi dnevi slovesa.

Skozi bližnji pogovor bodo vnuki lažje spoznali način življenja dedkov in babic ter hkrati lažje razumeli njihova razmišljanja, dejanja in jih s tem bolje razumeli in spoznali. Odnos med dedki in babicami ter njihovimi vnuki je drugačen kot odnos med otroci in starši, ki v času odraščanja prevzemajo večino skrbi za vzgojo otrok in si praviloma hkrati ustvarjajo svoje življenjsko okolje. Včasih nas to preobteži in v takih trenutkih od sebe nevede in nehote odrinemo tudi svoje najbližje. Dedki in babice pa imajo praviloma vedno čas za svoje vnuke in jih dojemajo predvsem kot radost in veselje skozi prisrčna skupna doživetja.

Dragi vnuki, izkoristite priložnost, ki jo prinaša knjiga in se čim prej odpravite na pot odkrivanja bogatega življenja, čustvovanja in ljubezni svojih non in nonotov, dedkov in babic …

Aleksander Igličar