DOM, KI JE VEDNO TAM

Menda me je iskal danes dopoldan. Ampak ni vedel, da ne delam. Pomešal je datume. Star je že. Moj deda. Ne vem, kdaj sva se nazadnje videla. Živiva precej narazen. On v tistem delu preteklosti, kjer je razumel še ves svet, jaz pa v času, ki šele prihaja. Sicer živiva tudi 100m narazen. Sto metrov preveč … prevečkrat. Mlad človek ima pred očmi prihodnost, star ima življenje. Res je, da odrastemo v otroka. Na zanimiv način išče mojo pozornost moj deda. Zamenjam mu žarnico, za tistih nekaj minut druženja. Poskušam si vzeti čas in prižgati cigareto z njim. Vedno. Ne ve, da z njim sedi nekdo, ki že leta poskuša izustit tiste besede. Babi, ki prinese kavo na teraso, ravno tako niti približno ne sluti, da bi ji rad povedal nekaj popolnoma drugega, kot tisto, kar ji govorim. Obsedena sta z mojo prisotnostjo. Da sem preprosto malo tam, z njima. To je dovolj. Rad bi jima povedal naravnost, da ju imam rad. Pa sem že večkrat prišel točno s tem namenom in spoznal kako težko je. Občutek, da ni primerno … da lahko pokažem tudi na drugačen način … milijon razlogov za “ne”. Nikoli ne bom dostojen vnuk svojim starim staršem. Ne, če jima ne uspem povedati. To je najmanj in največ kar lahko.

Starši staršev. Dom, ki je vedno tam. Najmanj cenjen, najbolj samoumeven … najtoplejši. Nisem bil še deležen kritike v tem domu. Učil sem se tam. Deda, ki je razložil, da so ženske rože in da moram vedno stremeti k temu, da jih tako sprejemam. Rekel je tudi, da jih ne smem jemati preveč zares. Babi pa me uči s svojo preprostostjo. Odkar gojim spomin, se spomnim nje, ki ji je glavna skrb hrana za “ptičke” pozimi. Ko jo vidim gledati skozi okno, kako gleda ali bodo vso pojedli ali ne … tega si ne bi predstavljal nikoli. Nihče mi ne bi mogel tega opisati tako dobro, da bi takšne prizore dejansko umestil v svojo stvarnost. Prepreprosta sreča je to. Mladim nezanimiva. Ena sama predanost živnjenju, bitjem. Nisem še zasledil čistejše ljubezni. Hvaležen sem za to. Da sem tudi iz njiju zrastel. Učita me brezpogojnosti.

In danes, kjer ni ne moj deda, niti babi, niti jaz … danes se nam ponuja kot lokal, kjer se lahko dobimo na debati. Ta lokal je poln informacij in moji možgani so že eni tistih, ki so odvisni od določene količine le teh, sicer postanem nemiren. Onadva pa hladna kot špricer, gledata zgolj okoli sebe, skrbita zgolj za tisto, kar jima je v dosegu. Učita me, da je pomembno, čemu posvetim svoj čas. Kaj spustim v svoje misli. In pa skrb. Skrbeti moram za tiste reči, tiste ljudi. Oni so odraz moje sreče, oni mi pokažejo, kje sem. Ena pomembnejših lekcij. Svet nagovarja predvsem na posameznika. Sam si pomemben, ostali so potencialna grožnja tvoji samozavesti. To uči svet danes v lokalu. A ta svet je mlad. Onadva sta starejša od njega. In onadva vesta, da je skrb drug za drugega najlepši okras, ki si ga lahko nadanemo na svojo dušo. Preprosto zato, ker to ni potrebno. In to počneš samo zato, ker lahko, torej … ker imaš rad. Na ta način sta mi že dolgo nazaj povedala, da me imata rada in se temu nista izneverila. In še nekaj, onadva sta srečna, svet … pa ni.

A.G.